Spletna reciklaža tiska še ne prinaša naročnikov

 
 
Foto: Shutterstock

Foto: Shutterstock

 

Delo, Dnevnik, Večer in Finance svojim spletnim naročnikom za njihov denar ponujajo predvsem digitalizirane vsebine iz časopisa.

 

»Kaj ni presenetljivo, da prav vse novice z vsega sveta dan za dnem ravno do zadnje pike zapolnijo časopis?« Ameriški komik Jerry Seinfeld bi lahko bil enako piker tudi do polnjenja neskončnega digitalnega brezna, ki ga iste časopisne hiše hranijo s spletnimi vsebinami. Dobro zna pičiti tja, kjer boli, ni pa podrezal v eno najglobljih ran tiskanih medijev po vsem svetu in, dovolj očitno, tudi v Sloveniji - zakaj izgubljajo bralce, zlasti zveste naročnike?

 

Slovenski tiskani mediji so spletne vsebine leta 2012 zaklenili za skupni, Pianov plačljivi zid, ki pa je kmalu popustil. Nato so ubrali vsak svojo pot.

 

Število kupcev časopisov je tudi pri nas oklestila globalna gospodarska kriza, še bolj pa je pri tem »pomagal« splet. K sebi jih je že uspel preseliti, našli so se celo novi bralci, ni pa k sebi pritegnil stabilnega jedra naročnikov, ki bi jih prepričal, da postanejo plačniki še v digitalnem svetu. Vodstva časopisnih hiš so se zapolnjevanja naraščajoče prihodkovne vrzeli lotila tudi s spletnim oglaševanjem, a brez zadovoljivega učinka, med drugim zato, ker se oglasni denar vse hitreje preliva v družbena omrežja.

Tudi glede prodaje vsebin na spletu slovenski mediji niso sedeli križem rok. Vsak je pri iskanju dohodkov na spletu tipal zase, dokler se ni dobršen del časopisnih hiš leta 2012 povezal v iz Slovaške uvoženi naročniški sistem Piano, kar je pomenilo, da so svoje vsebinsko bogate vsebine postavile za plačljivi zid. Kako drugače sporočiti, da je kakovostno novinarsko delo treba nagraditi? In če se je ideja povezovanja medijev izkazala na Slovaškem, zakaj se ne bi tudi v Sloveniji?

 
Foto: Shutterstock

Foto: Shutterstock

 

Utrjevanje takšnega naročniškega odnosa ni bil mačji kašelj. Prvi odzivi sicer niso bili slabi, vendar naslednji meseci za časopise niso bili tako finančno uspešni, kot so predvidevali, da bodo, zato so vsi do zadnjega opustili Piano in začeli preizkušati lastne rešitve za dostop do »premium« vsebin.

A stabilen naročniški sistem še vedno iščejo. Pri nas in drugod. Ne more vsak časopis tako kot New York Times zajadrati antitrumpovskega vala in ga obrniti v svoj prid, in ne more tako kot Washington Posta vsakega kupiti najbogatejši človek na svetu. Prav tako ni lahko biti načelen in tako kot Guardian od samega začetka vztrajati, da so vse spletne vsebine brezplačno dostopne vsem.

 

Mesečne spletne naročnine slovenskih časopisov močno variirajo, od slabih 15 do 33 evrov, ponudba pa, splošno gledano, precej manj.

 

V tem trenutku imajo štirje največji slovenski dnevniki, Delo, Dnevnik, Večer in Finance, vzpostavljene svoje digitalne naročniške sisteme. Večinoma omogočajo dnevne, mesečne in letne nakupe, večina v svojih spletnih trgovinah izpostavlja predvsem tiskane edicije, vendar so oblikovali tudi izključno digitalno.

Delo svojim spletnim naročnikom po plačilu mesečnega zneska 33 evrov ponuja dostop do vseh spletnih vsebin in digitaliziranega časopisa na tablicah, aplikacije Delo ekspres, zanje so odprli še dostop do spletnega arhiva člankov od leta 2004.

Pri Dnevniku imajo digitalni naročniki za slabo polovico tega zneska oziroma, natančneje, za 14,90 evra na mesec podobno na voljo vse vsebine na spletu in aplikacijah, poleg tega imata do enega paketa dostop dva uporabnika.

 
Foto: Shutterstock

Foto: Shutterstock

 

Naročniki e-Večera lahko za mesečno naročnino v višini 19,90 evra berejo spletne članke in vse vsebine, ki nastajajo za časopis. Jutrišnje tiskane vsebine lahko na spletu prelistajo že večer prej, na voljo pa so jim tudi starejše digitalizirane edicije.  

Finance, ki so leta 2003 kot prvi medij pri nas uvedle digitalni naročniški program, svojim spletnim uporabnikom po plačilu 30 evrov odprejo dostop do vseh člankov poslovnega dnevnika Finance in njegovih prilog preko spleta in tablic, naročniki pa lahko uporabljajo tudi storitev Finance MiniBonitete, s katero lahko preverjajo bonitetne ocene svojih poslovnih partnerjev.

 

Tiskani praded

Kateri izmed naštetih je prvi slovenski dnevni časopis? *

 

Slovenskim časopisnim medijem za zdaj še ni uspelo iznajti načina, kako s prihodki od prodaje digitalnih vsebin nadomestiti ali vsaj omiliti krčenje prihodkov zaradi vztrajnega padanja naklade tiskanih izdaj. Je pa očitno, da tudi na spletu večinoma vztrajajo pri naročniškem modelu, ki se je v našem prostoru v preteklosti že izkazal za uspešnega: drugače kot v tujini smo se slovenski bralci praviloma raje naročali na časopise, kot da bi jih sproti vsak dan kupovali v trafiki.

Je možno takšen naročniški model posodobiti in nekdanji uspeh ponoviti v digitalni dobi? So bralci pripravljeni plačevati mesečno naročnino zgolj za dostop do novinarskih prispevkov, ki sestavljajo dobršen del digitalnih paketov? V zadnjih letih bralci slovenskega digitalnega tiska tega še niso bili pripravljeni potrditi v večjem številu. Je možno sklepati, da od medijskih hiš za svoj prispevek in lojalnost pričakujejo več oziroma še kaj drugega?

 
Foto: Amador Loureiro/Unsplash

Foto: Amador Loureiro/Unsplash

 

Sicer pa, ali naročniki Netflixa vsak mesec podaljšujejo naročnino, ker imajo na voljo dostop do vseh njihovih serij ali ker se je izkazalo, da pri podjetju nenehno razmišljajo o tem, kako bi jim kar najbolj zlezli pod kožo in jih uročili za še več nočnih ur?